Včasih se zgodi, da je treba nastop odpovedati. Zaradi bolezni, drugih nepredvidljivih dogodkov, včasih pa, na žalost, tudi zaradi organizatorjeve nesposobnosti. Zgodi se, da se voziš dve uri, na drug konec Slovenije, samo, da ugotoviš, da ljudi ni in jih ne bo. Zakaj? Največkrat, ker jim nihče ni povedal, da se bo dogajal stand-up.
Pred meseci se je zgodilo natančno to. Z organizatorjem smo se po brezplačnem prigrizku in pijači na drugem koncu Slovenije zmenili, da nastop prestavimo za 14 dni, oni pa bodo v vmesnem času poskrbeli, da bo dogodek pravilno promoviran.
Naš drugi obisk – ista zgodba! Oglasne deske po kraju samevajo, na tabli pred lokalom niti besede o stand-upu, Facebook oglaševanje pa je nekaj, česar se iz principa ne gredo, ker je njihov lokal baje "alter". Če s tem mislijo neopažen, se moram strinjati. Tudi tokrat so edini gostje v lokalu trije lokalni gospodje, ki se tam ustavijo vsak dan, poleg njih pa še novost: osem švicarskih turistov, ki so se tam ustavili naključno. Pozneje se zapolni še ena miza, zato se odločimo, da nastop tokrat vseeno izpeljemo.
Po mlačnem odzivu švicarskih turistov, ki ne razumejo niti besede, treh gospodov, ki so večino časa v globoki gostilniški debati, dveh natakarjev in ene mize staršev z otroki, organizator strne občutke: "V našem zahojenem kraju nič ne gre, ker je folk preveč za luno. Mi bi delali program, ljudi pa ni."
Za vse, ki bi stand-up potencialno organizirali in imate iste pomisleke, naj povem, da težava prav gotovo niso "zahojeni" kraji ali ljudje, pač pa (ne)angažiranost organizatorjev.
Seveda razlike v občinstvih obstajajo, vendar pa lahko stand-up uspe praktično povsod. V Šmarju pri Jelšah, Podlipi, Kisovcu, Hotedršici ... Nekaj nastopov, ki mi bo za vedno ostalo v dobrem spominu, se je zgodilo ravno v najmanjših vaseh; nekaj, ki bi jih zaradi slabe organizacije najraje pozabil, v največjih slovenskih mestih.
Eno uro pred nastopom: dvorana v Hotedršici, ki smo jo pozneje napolnili do zadnjega kotička.