užaljenost

Hobi užaljenost, politična korektnost in stand-up

Pred dobrim letom smo nastopali v klubu Tiffany. Nastop je bil prostovoljne narave in v veliko veselje mi je bilo, da lahko skupnosti lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih oseb izkažem podporo. Čeprav je bil nastop razmeroma povprečen (pred 15 ljudmi težko izpade boljše), je bilo videti, da so se gledalci zabavali, jaz pa sem z občutkom, da sem naredil nekaj dobrega, zapustil prizorišče.

Čez nekaj dni sledi šok. Od kolega stand-up komika izvem, da se organizator na Facebooku opravičuje "za diskriminatorne, seksistične in homofobne vsebine". Seveda takoj pokličem organizatorko in zahtevam pojasnila. Kaj točno je bilo seksističnega, homofobnega ipd.? Zagotovi mi, da njej osebno *bobni* NIČ.

Nadaljevanje pogovora je potekalo približno tako:

"Zakaj se potem opravičujete!?"

"Zato, ker smo dobili pritožbo ene osebe."

"In kaj točno je to osebo zmotilo?"

"Mislim, da to, da je bil tvoj nastop preveč heteroseksualen."

"Kaj?! OK. Time-out. A se zavedaš kaj točno si pravkar rekla? A si predstavljaš, da bi bile vloge obrnjene? Da bi se nekdo zaradi nastopa gej stand-up komika obrnil na organizatorja in zahteval opravičilo, ker ga je zmotil njegov preveč homoseksualen nastop!?"

Dejstvo je, da organizatorka ni bila izkušena – po njenih besedah so sploh prvič organizirali stand-up. Dejstvo je tudi, da je organizatorka najverjetneje želela samo narediti politično korektno potezo, s tem, ko se je javno opravičila osebi, ki jo je užalil moj heteroseksualni nastop. In dejstvo je, da koncepta užaljenosti in politične korektnosti nimata kaj iskati v stand upu.

Stand up ne olepšuje in ne gradi "varnih prostorov", kjer se nihče nikoli ne užali. Stand-up razkriva grdo resnico na smešen način. Razkriva absurdnost ustaljenih družbenih konceptov, in na glas pove tiste misli, ki jih imamo vsi, vendar o njih raje molčimo. Stand-up praviloma ni smešen zaradi tematik, ki se jih loteva, temveč zaradi svoje oblike. Njegova smešnost pretežno prebiva v ponavljajočih se trenutkih, ko se zgodba pred očmi gledalcev nepredvidljivo in nenadoma sestavi ali razpade (t.i. punchline). Smeh je refleksni odziv na presenečenje, medmetni dokaz, da se oseba identificira s komikovim odrskim likom, zgodbo, sporočilom ali vsem naštetim. Bolj, kot se publika smeje, večjo potrditev dobi komik. Res je, da se pogosto dotikamo kočljivih tematik, kritično zagovarjamo nepopularno mnenje ali drugače hodimo po robu, vendar pa namen komika nikoli ni užaliti publiko. Le zakaj bi bil? Užaljeni ljudje se ne smejijo.

Velika večina obiskovalcev stand-up komedije ima smisel za humor in se ne jemlje preveč resno. Večina prihaja na stand-up, ker se želi zabavati, sprostiti in začutiti pozitivno energijo subtilnega zavedanja, da smo vsi krvavi pod kožo. Se pa občasno zgodi da na stand-up zaidejo tudi ljudje, ki so v prostem času radi užaljeni. Ljudje, ki nekritično zabarikadirani za fasade politične korektnosti zahtevajo opravičila, ker se ne strinjajo z nečim, kar je bilo izrečeno na odru. Verjamem, da so občutki osebe, ki se s pomočjo užaljenosti lastnoročno postavlja na višji moralni nivo, podobno zasvoljivi  kot občutki, ki jih ima komik na odru, vendar menim, da je bolje za vse, da se ti dve obliki nastopanja ne križata. Komikova naloga je nasmejati ljudi, ne božati ega odraslih otrok.

Mimogrede: v primeru "problematičnega heteroseksualnega nastopa" sem ponudil roko sprave in osebo preko organizatorke najvljudneje povabil na pijačo in pogovor – priznam, tudi zaradi tega, ker me resnično zanima psihološki profil takšne osebe – vendar se vabilu ni odzvala.